Luka, fant planjave širne vzhodne,
na zahod z vso jezo pogleduje,
češ, kdo tam spet z glavo zdaj zmajuje,
da razmere tu so neprirodne.
Nam priroda dala je obilo,
je za nas pomanjkanje naravno,
in nerganje vselej protipravno,
takšno tu od nekdaj je pravilo.
Luka na zahod ves besen gleda,
češ že spet se tam o nas razpravlja,
se za slab zgled svetu nas postavlja,
naša pa ne šteje tam beseda.
Radi zopet tja bi nas zvabili,
partnerstvo nekakšno se ponuja,
Luka se togoti in se kuja,
ali res so, kdo smo, pozabili.
Luka šenkal bi nezadovoljne
iz širjave svoje rade volje,
češ brez njih doma je dosti bolje,
sredi matke Rusije vesoljne.
A pozablja Luka, da dojeli
zdavnaj so resnico na zahodu,
da na bližnjem so slovanskem vzhodu
Rusi, a ne rdeči, ampak beli.
